Slovenska kolesarka Urška Žigart se nikoli ni izogibala prikazovanju čustvene plati svoje poti – tako kot športnica kot tudi kot hči. V nedavnem razmišljanju je z ganljivo iskrenostjo spregovorila o globoki vezi, ki jo deli s svojim očetom Jankom Žigartom, in o tem, kako je kolesarjenje po smrti njene matere leta 2022 postalo vir bolečine in zdravljenja.
Očetova ljubezen in skupna izguba
Janko Žigart je postal znan obraz na številnih dirkah svoje hčerke. Ob cesti stoji z zastavo, na kateri je podoba Urške, in ponosno maha, ko se pelje mimo – gesta, ki pomeni veliko več kot le očetovski ponos. Predstavlja zgodbo o skupni izgubi in počasnem okrevanju.
Kot je razkrila Urška, je njegova prisotnost polna čustev, oblikovanih skozi težko obdobje materine bolezni.
Spomnim se, da oče ni razumel, zakaj sem se spet usedla na kolo,« se spominja Urška. »Ko pogledam nazaj, vem, da me je hotel le zaščititi. Vedel je, da bom prej ali slej dosegla svojo točko zloma. In to se je zgodilo. Nisem mogla spati in vsako noč sem se spraševala: ‘Zakaj se je to moralo zgoditi meni? Zakaj moji mami?’
Zdravljenje skozi bolečino
Smrt njene mame po skoraj dveh letih boja najprej z rakom dojke in nato z rakom požiralnika je pustila globoko rano. Urška je to obdobje opisala kot »dolg čustveni tobogan«, ki jo je močno preizkusil. Vrnitev h kolesarstvu – športu, ki je zaznamoval velik del njenega življenja – ni bila lahka odločitev.
Očetova skrb je bila preprosta, a iskrena: bal se je, da bi dirkanje znova odprlo stare rane.
Le zaščititi me je želel, je dejala tiho. Bala se je, da bo vrnitev na kolo spet prinesla bolečino. In na nek način se je. A mi je pomagala, da sem spet našla sebe.
Zastava kot simbol
Sčasoma je Janko sprejel in celo praznoval hčerino odločitev, da nadaljuje s kolesarjenjem. Ko jo je videl, kako vztraja kljub bolečini, je začutil nov ponos in mir. Njegova prisotnost na njenih dirkah – z zastavo v roki, ob cesti – je postala močan simbol ljubezni, vztrajnosti in družinske povezanosti.
Za Urško je pogled nanj med dirko vedno ganljiv trenutek. Potrebno je nekaj časa,« je priznala. »Zdaj, ko ga vidim, želim dirkati dobro zanj. Žalost me ne ovira več.
Moč ljubezni: podpora Tadeja Pogačarja
V vsem tem je ena oseba vedno stala ob njej – njen partner, Tadej Pogačar, dvakratni zmagovalec Dirke po Franciji. Njuna zveza, zgrajena na medsebojnem spoštovanju in razumevanju, je postala njeno sidro v najtemnejših trenutkih.
»Veste, brez Tadeja ne bi zmogla,« je priznala Urška. »Mama se je borila skoraj dve leti. Tadej je bil vedno tam. Ljubil je tudi mojo mamo. Lani ji je posvetil svojo zmago v Liegu.«
To dejanje ljubezni enega največjih kolesarjev na svetu je močno odmevalo – ne le v njuni družini, temveč tudi med navijači. Povezalo je osebno izgubo s športnim uspehom in opomnilo, da za vsakim športnikom stoji človek s svojo zgodbo o bolečini, pogumu in ljubezni.
Dirkanje za zapuščino in upanje
Danes, ko Urška napreduje v svoji karieri, njena motivacija ne izvira več samo iz tekmovanja. Vsaka dirka je poklon – materinemu pogumu, očetovi neomajni podpori in ljubezni, ki jo je vodila skozi najtežje vzpone v življenju.
»Moj oče je zdaj vedno tam,« je dejala. »In ko ga vidim s to zastavo, vem, da je tudi mama tam – v duhu. Ganljivo je, a mi daje mir. Vozim zanjo in za vse, ki so vedno verjeli vame.«
V športu, ki ga določa vzdržljivost, je zgodba Urške Žigart zgodba tihe moči – dokaz, da lahko človeško srce vedno poganja naprej, ne glede na to, kako strm je vzpon.
Leave a Reply